Češnjev Clafoutis

Originalno francoska slaščica, ki v pečice zelo naraste, nato pa upade, in tako pridobi svojo značilno obliko.

Naj povem najprej, da te slaščice nisem nikoli jedla, zato je z originalom ne morem primerjati.
Naredila sem jo po receptu z interneta in v prvo spekla katastrofo. Namreč pekla sem v manjšem okroglem pekaču cca 18 cm, naraslo je res ogromno, pekla sem kar 45 minut(kot veleva recept, ki sem se ga držala, razen, da nisem dodajala sladkorja plus uporabila brezglutensko moko).. in rezultat? Dišalo je čudovito! A ker je tako zelo naraslo, se je oblikovala grozno trda skorjica, notranjost je pa ostala tekoča. Ko sem razprla pekač, se je vse ulila na vse možne strani. Spominjalo je na "vulkanski" puding. Katastrofo sem jedla z žlico in se jezila nad tem, zakaj sploh še upoštevam tuje recepte. Hehe, me je  minilo naslednji dan, ko sem poskusila ponovno. My way!

Odločila sem se, da uporabim večji pekač premera 25 cm. Notri sem vsula še žličko agarja, in zadevo preden sem zaprla pečico, polila z dvema ali trema žlicama rastlinskega napitka in tako seveda preprečila prekomerni dvig mase in dobila lepo zapečeno skorjico, kakršno ponavadi dobite s politim jajcem.

pred pečenjem; ni še prelita s sojinim napitkom

Vse sestavine lahko nadomestite poljubno. Brezglutensko z glutensko; okus jogurta s poljubnim, napitek z drugim ipd. Naštete količine veljajo za štiri večje kose; ki jih lahko zmanjšate na 8, če uporabite še enkrat več sestavin.

200g svilnatega tofuja

4 žlice vanilijevega sojinega jogurta (kar doprinese cca 100g)

150 ml vanilijevega sojinega napitka

2 žlici koruznega škroba z vanilijo

50g riževih drobtih Orgran

10g kokosove moke

polna žlička agarja v prahu

vanilija

cimet

malo sode bikarbone

rum ali kakšen likerček po želji

poljubno količino češenj

Sestavine združimo(razen češenj), zmiksamo z mešalnikom. Masa bo močno spominjala na kakšen stepen sneg. Če nam je masa premalo sladka, sladkamo, a če lahko se temu izognimo.

Predenemo v pekač, ki smo ga obložili s peki papirjem, ob strani pa premazali s kokosovim oljem ter posuli z moko, razporedimo maso z žlico, posujemo z razpolovičenimi češnjami, ki jih malce potunkamo v maso in prelijemo z dvema ali trema dodatnima žlicama navadnega sojinega napitka.

V pečici pečemo pol ure, najprej pri 200 stopinjah, nato po občutku znižamo na 170 stopinj.

Ohladimo. Agar bi medtem moral odigrati svojo čarobno vlogo in držal obliko. Razrežemo na kose in z lopatko predenemo na krožnike. Lahko posujemo s sladkorjem v prahu, okrasimo s smetano,...

Sladica je lahka, vsebuje zgolj 20g sladkorja in le naravno dodane maščobe v tofuju in napitku, češnje dodajo dodatno svežino in sladkobo, z uporabo omenjenih sestavin spada med bolj drago kategorijo.

Nasvidenje, HappyHiša

 pa zdrava ostani.

Ne dolgo nazaj se je v Kranju odprla prva HappyHiša pekarne Blatnik. Silno luštna, konceptno dodelana prodajalna kruha in slaščic, ki je imela za podaljšek okrepčevalnico-kavarnico plus restavracijo skupaj, je obetala novo kulinariko Gorenjski.
Predvsem pa je dajala občutek, da mestno jedro bo oživelo, da v popoldanskih urah tam ne bo strašilo in da bomo Kranjčani tudi postavljeni na zemljevid nečesa velikega.

A čas je pokazal, da le ne obeta tako zelo veliko. Že od samega začetka je HappyHiša skrbela za stalne promocije svojih izdelkov, a roko na srce, to so ljudje zgolj izkoristili, le redki pa kupili. Kot sokoli so čakali na novo narezano potičko ali razkosano HappyRolo, s polnimi usti pa odhajajoč v isti glas govorili:
"Dragi so, predragi"
 in rajši zavili po kruh v sosednjo prodajalno Orehek.

Poleg cen, ki niso prijazne za zahtevnega Gorenjskega delavca, pa je dostop do Hiše tudi zelo otežen. Čeprav Kranj nudi nekaj parkirnih mest brezplačno do ene ali celo dveh ur, pa nekdo, ki se pripelje iz drugega konca Slovenije pa čeprav je zgolj Lujbljančan, tega ne ve. Še celo Kranjčani naokoli letajo kot kure brez glave, in usekajo naslednji listek strogega mestnega redarstva ali pa enostavno avta ni več tam. Nekaj podobnega se je zgodilo pred nekaj dnevi nemškemu turistu, ki je moral "skočiti" na malo kranjsko urgenco in pričakal šok, ki bi ga skorajda popeljal nazaj pod roke zdravnikov.

Torej neprimerna lokacija, navite cene in premalo pompa oz. reklame zunaj mestnega jedra;
predvsem pa malo manj samooglaševanja na fb-u, kjer množice v nasprotju s splošnim mišlenjem še vedno dobro ne obveščaš, in slonenje na miselnosti: dobro blago se samo hvali, je pokopalo sicer dobro in moderno zasnovan koncept. Žal. Blago se samo ne hvali več. Ljudje bolj malo govorimo med sabo, ni nam mar za kakovost, mar nam je za količino. Več za manj denarja, je v teh dneh vlačilec pozornosti. In kot že omenjeno- oglaševanje v Kranju je bilo pod nulo. Nekdo, ki v strogem centru mesta nima nobenih opravkov, sploh ne ve, kaj se dogaja novega. Tak je pač Kranj. Vsi bi ga radi povzdignili na tisto zasluženo mesto prestolnice Gorenjske, nihče pa za to ne bi premaknil prstka. In tako sameva še en prazen prostor, in čakanje na padec novega, je zgolj v pričakovanju. Nabite cene tudi tistih, ki oddajajo prostore, pa prav nič ne pomagajo.

Rajši praznina kot dogajanje, je očitno slogan Prešernovega mesta!

Slišiš

Ali slišiš jutranje petje?
Slišiš kričanje na cesti?
Mar slišiš svoje srce? Slišiš mojega? Kako se otepa in upira? Kako joče in krvavi? Kako milo umira in ihti?

Ne, ne slišiš ga, ker ga tudi ne vidiš.
Že leta trpi, tako zelo močno, da bitk ni več zmožen speljati do konca. Pade vsakič znova, krvavi vse bolj, utripa na čase sploh ni več. Ne ve, za kaj naj se bori. Ne ve, kako naj pove. Ne ve, ker ne zna. Želi mi dopovedati, da se najina bitka mora kmalu končati. Ne vidi več smisla biti v tem opustošenem, duha oropanem svetu. Vse bolj je pripravljen odkorakati. Se odrešiti. A zakaj te potem še čutim? Zakaj se še vedno prebudim v jutro in zasidram v noč.