Slišiš kričanje na cesti?
Mar slišiš svoje srce? Slišiš mojega? Kako se otepa in upira? Kako joče in krvavi? Kako milo umira in ihti?
Ne, ne slišiš ga, ker ga tudi ne vidiš.
Že leta trpi, tako zelo močno, da bitk ni več zmožen speljati do konca. Pade vsakič znova, krvavi vse bolj, utripa na čase sploh ni več. Ne ve, za kaj naj se bori. Ne ve, kako naj pove. Ne ve, ker ne zna. Želi mi dopovedati, da se najina bitka mora kmalu končati. Ne vidi več smisla biti v tem opustošenem, duha oropanem svetu. Vse bolj je pripravljen odkorakati. Se odrešiti. A zakaj te potem še čutim? Zakaj se še vedno prebudim v jutro in zasidram v noč.
Ni komentarjev:
Objavite komentar